Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. Up-290/20-21 in U-I-138/24-6 z dne 2. 10. 2025 ugotovilo, da je drugi odstavek 107. člena ZPrCP v neskladju z Ustavo, natančneje z načelom domneve nedolžnosti.
Omenjeni člen ureja preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Sodišče ugotavlja, da je alkotest sredstvo za hitro ugotavljanje alkohola v izdihanem zraku in ne merilna naprava in sam zase tudi ne more zadostovati za ugotovitev, da je imel preizkušanec v organizmu več alkohola, kot dovoljuje zakon, in da je s tem izpolnil zakonski znak prekrška. Ne glede na to pa določba drugega odstavka 107. člena ZPrCP določa, da se lahko na ta dokaz opre, če se preizkušanec s tem strinja. Pri tem Ustavno sodišče navede, da posameznik ni zmožen potrditi, ali je rezultat alkotesta pravilen ali ne. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pozitiven rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola in preizkušančevo strinjanje s tem rezultatom ne zadostita ustavnemu dokaznemu standardu, ki se zahteva za obsodbo za prekršek. Drugi odstavek 107. člena ZPrCP – ki v primeru preizkušančevega strinjanja s pozitivnim rezultatom preizkusa ne predvideva izvedbe dodatnih zanesljivih preizkusov, s čimer sporoča, da je stopnja alkoholiziranosti v zadostni meri ugotovljena – zato posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Domnevni cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval s tem ukrepom, tj. ekonomičnost postopka, pa v tem primeru ne more prevladati nad posegom v domnevo nedolžnosti.
Ustavno sodišče je Državnemu zboru naložilo, da mora neskladje odpraviti v roku enega leta, do odprave, pa se navedeni člen še vedno uporablja. Pri tem je potrebno poudariti, da navedena odločba ne vpliva na že pravnomočne odločbe in plačilne naloge. Že izrečene kazni torej niso nezakonite, plačanih glob ni mogoče zahtevati nazaj, prav tako pa ni podlage za obnovo postopkov.