Seznanitev s lastnoročno oporoko staršev je za potomce pogosto čustveno pretresljiva. Pogosto o obstoju oporoke sploh niso bili obveščeni, zato je prva reakcija nemalokrat dvom v njeno veljavnost, ki se lahko izrazi v obliki očitkov, da je oporoka ponarejena ali nepravilno sestavljena. Ker gre za resne očitke s pravnimi posledicami, je pred kakršnimkoli izpodbijanjem treba preveriti vse okoliščine nastanka oporoke. Prvi korak je ugotovitev, ali je oporoka sestavljena v eni izmed zakonsko določenih oblik.
Zakon o dedovanju določa, da je oporoka veljavna, če:
- jo oporočitelj lastnoročno napiše in podpiše (lastnoročna oporoka), ali
- če oporočitelj podpiše že sestavljeno listino v prisotnosti dveh prič in ob tem izjavi, da gre za njegovo oporoko (pisna oporoka z dvema pričama).
Pri tem zakon izrecno določa, da priči ne smeta biti oporočiteljeva potomca, prednika ali druga bližnja sorodnika, prav tako ne osebe, ki bi iz oporoke dedovale.
Kaj če je podpis ponarejen?
Zaradi izključitve bližnjih sorodnikov iz kroga dopustnih prič, se pri dedičih pogosto porodi dvom v pristnost oporočiteljevega podpisa. Če je podpis resnično ponarejen, oporoka ni veljavna. Vendar pa morebitne ponaredbe ni mogoče dokazovati s pavšalnimi trditvami – potrebno je dokazovanje. Sodišča v teh primerih redno pridobijo mnenje izvedenca grafološke stroke, ki primerja podpis na oporoki s podpisi na drugih dokumentih. Izvedensko mnenje je pogosto ključni dokaz v postopkih, kjer je pristnost oporoke vprašljiva. Zato je v primeru dvoma smiselno že pred zapuščinsko obravnavo pridobiti strokovno mnenje, saj lahko pravočasna razjasnitev okoliščin prepreči sprožitev neutemeljenih sodnih postopkov in prispeva k pravični delitvi zapuščine.