Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v četrtem odstavku 7. člena prepoveduje trpinčenje (oziroma mobing) na delovnem mestu. Opredeljuje ga kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Da je neko ravnanje mogoče opredeliti kot trpinčenje, mora po zakonu in sodni praksi izpolnjevati določene pogoje. Za izpolnitev elementov definicije trpinčenja namreč ni dovolj enkratno negativno ravnanje, ampak mora iti za dejanja, ki se ponavljajo, oziroma za sistematična negativna ravnanja. Gre torej za psihično nasilje, ustrahovanje ali drugo negativno vedenje, ki traja dalj časa, pri čemer je pomembno poudariti, da lahko mobing izvajajo tako nadrejeni, kot tudi vsi drugi sodelavci. Mobing lahko predstavlja tudi izključevanje, socialno izolacijo zaposlenega ter odvzemanje delovnih nalog, vendar je pri tem potrebno opozoriti, da tudi v primeru, če so bile pomembne naloge zaupane drugim delavcem, to lahko sodi v okvir svobode poslovnih odločitev delodajalca in organizacije dela in s tem ne izpolnjuje elementov mobinga.
Prav tako po sodni praksi mobinga ne predstavljajo občasni konflikti in prepiri, burna izmenjava mnenj in stališč, občasna izmenjava ostrih besed. Kritiziranje je lahko ostro, dovoljene so tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti osebno žaljive.
Ali gre za mobing ali ne, je torej velikokrat odvisno od posameznih okoliščin primera. Če posameznik meni, da je žrtev trpinčenja na delovnem mestu, je nujno, da si dogajanje podrobno zapiše, dogajanje pa prijavi delodajalcu, Inšpektoratu RS za delo, prav tako pa lahko zoper delodajalca vloži odškodninsko tožbo.